Ljudmila Poljanec je bila sestra naravoslovca in šolnika Leopolda Poljanca. Po zgodnji smrti svojega očeta učitelja se je, štiriletna, z družino preselila na Kapelo, kjer je obiskovala osnovno šolo, nato pa še dekliško šolo v Radgoni (1887–1988). Prvotno so jo namenili za domače gospodinjstvo, a je z devetnajstim letom odšla k šolskim sestram v Maribor in v letih 1894–1896 obiskovala tamkajšnje učiteljišče, v naslednjih dveh pa državno učiteljišče v Ljubljani ter 1898 maturirala; strokovni izpit je opravila dve leti zatem. V letih 1898–1899 je služila v ljubljanskem Marijanišču pod vodstvom dr. Frančiška Lampeta, ki jo je učil, spodbujal in tudi literarno vplival nanjo, od 1899 do 1920 pa je poučevala na Kapeli in se pripravljala na licejski izpit. Na dunajski univerzi je med letoma 1908 in 1911 poslušala slavistiko, germanistiko in pedagogiko, a študija zaradi ukinitve dopusta ni dokončala. V tem času se je družila z literarnim zgodovinarjem Francetom Kidričem, Ivanom Prijateljem in s slikarjem Ferdom Veselom. Poljančeva sodi v krog Vide Jerajeve, najbolj pa je bila povezana z Antonom Aškercem. Prijateljevala je tudi s Cvetkom Golarjem in pesnico Kristino Šuler. Leta 1920 je v Mariboru opravila izpit za meščansko šolo in nato bila nameščena na dekliško-meščanski šoli. Leta 1942 se je odselila na družinsko posestvo na Kapelo, kjer je umrla in tam je tudi pokopana.

Ljudmila Poljanec je veliko brala, sledila javnemu življenju in potovala. Precej časa je preživela na Dunaju, preko Beograda in Sofije obiskala Carigrad ter si ogledala Pariz, Prago in Salzburg. Potovanje po Carigradu je bilo pobuda za nastanek pesmi v ciklu Carigrajske vizije, ki so bile 1908 objavljene v Ljubljanskem zvonu. Svoja dela med letoma 1898 in 1902 je objavljala v literarnem mesečniku Dom in svet pod psevdonimoma Posavska in Ljudmila ter v ženskem časopisu Slovenka pod psevdonimi X, Y, Zagorska in Bogomila. Od leta 1902 do 1905 je objavljala v Slovanu ter v družinskem listu Domači prijatelj. Po letu 1903 je šest let pisala za Ljubljanski zvon, ki sta ga urejala Anton Aškerc in Fran Zbašnik ter dajala nasvete. Otroške pesmi je objavljala v Angelčku in Zvončku.

Leta 1906 je pri založniku Lavoslavu Schwentnerju izdala pesniško zbirko Poezije. Sestavljajo jo Pesmi in romance, Intermezzo, Ob Adriji in sonetni cikel Epilog. V njej so otožne in melanholične lirske pesmi, v katerih izraža svoja čustva in razpoloženje, nekaj pa je tudi epskih ljubezenskih romanc (Mirta, Tam v temnem lesu, Ciganka, Mornarjeva ljubica). Navezujejo se na ljudsko pesništvo in imajo klasično zunanjo formo s tremi ali štirimi kiticami iz tri- ali štirivrstičnic. Z opisi vtisov iz narave kažejo impresionistični slog, pogoste so pomanjševalnice, pojavljajo se tudi tujke in prevzete besede. Pesnica rada uporablja barve, zlasti zlato in srebrno.

Leta 1923 je izdala mladinsko božično igro s petjem in deklamacijami Pot k domu, ki so jo uprizorili na različnih krajih. Leta 1926 so izšle njene mladinske knjižice Zmeraj radostni veseli, Na domačem dvorišču, Naše domače živali in Knjiga s podobami za mladino. Med dramska besedila spadata Orač na Topoli in Mati (1930), tri lirsko-dramatske slike, ki jih je uglasbil Vasilij Mirk. Poljančeva je dramatizirala tudi Krst pri Savici. Leta 1897 je v boju proti romantičnemu idealizmu za revijo Slovenka napisala negativno oceno romana Slučaji usode pisateljice Pavline Pajk.

dr. Karmen Salmič Kovačič


 

Viri: 
Slovenski biografski leksikon: II. knjiga, Ljubljana, 1933–1952, str. 437.
Delo, 22. maj 1984, str. 7.
Delo, 20. oktober 2015, str. 13.
Vestnik, 31. maj 1984, str. 6.
Večer, 21. maj 1984, str. 4.
Glasnik Občine Radenci 2004, str. 7.
7D, 6. oktober 2004, str. 32–33.
Dialogi 1985, št. 4/5, str. 148–149.
Poljanec, Ljudmila